A l'eslovè
Pristanišče
Mreže in še več mrež. Ležijo po tleh.
Sol, vonj po zeleni. In morje.
Lahno obzorje, kakor da pripada temi.
Skladišča hranijo stara sidra.
Ne povejte mi, zakaj vse to tako zelo ljubim.
Hoja je umetnost videnja in strahu
pred glasovi ljubimcev, jezikom vode.
Zdaj nič ne manjka. Jutra brstijo,
kot v drugem življenju pod grškim nebom,
kot to obrežje, kot dekleta,
ki se smejijo s kamnitimi prsmi.
Ne povejte mi, zakaj vse to tako zelo ljubim.
Nemirne, barke pričakujejo noč.
So kot roke, ki posedujejo ogledalo.
Sam, v skladišču molčim svojo tišino.
Zadnji spomin, naredi, da bom še svobodnejši.
»El port«
Iz zbirke Izgubljena hiša (La casa perduda, 1986)
* * *
Petrova kapela
Sonce zaide v vsake sanje.
In razprejo se poti
po skritih cvetovih,
ki kodrajo noč.
Topaz, ves iz lilij,
mlačen vzhod, zemlja.
Ta težka sreča se boji in molči.
Noč hodi bosa in tipa
počasne usode ptičev
nauk: pirueto iz kril.
Večer, kako pozno se dvigneš
in se razlomiš iz skoraj zelenih
sivin! Uničen oblak,
ki je tako visoko in tako poln,
luči kot vozel temne luči.
»Ermita del Pare Pere«
Iz zbirke Izgubljena hiša (La casa perduda, 1986)
* * *
Ljubezenski položaji
Devetdeset pogledov in že te razumem. Slepeči dih, ki rdečkasto diha v drugem življenju. Vso svojo samoto sem napolnil s podobami radosti in zdaj so tukaj, strahotne v svoji polnosti. Zaradi njih sem napolnjen tudi sam. Mogoča je gorečnost, surova kaplja naključja, kratke in želene podpore (vzajemne vezi), nežna žalitev, ki jo strah še poveča s prikrito vnemo nekih kretenj. Toda – Kako naj pozabim? – češnje so za ušesa zastonj in ličnice so spuščene v poslednji agoniji. Naj se čas zahtevnih nikoli ne konča.
»Les postures de l'amor«
Iz zbirke Himne (Himnes, 1990)
* * *
Izgovor za naveličanost in zadovoljstvo
Nikoli ne bom izvedel, kaj
popoldne napolni obzorje z gotovostjo.
Morda se mesto nasmehne ali skrije
vero romarja brez pokolenja,
ko naš pogum končno najde
izgovor za naveličanost in zadovoljstvo.
Nikoli ne bom izvedel, kaj
popoldne preseneti duha in ga prevzame.
Morda nežno čarodejstvo neti
gibe ljubimcev, morda njune dvome,
morda pa s svojimi večnimi očmi
občudujeta rojstvo najčudovitejše pomladi.
»L’excusa per al tedi i la delícia«
Iz zbirke Pot vrnitve (Camí de tornada, 1996)
* * *
Protisvetloba
Popoldanska pot, prihajam in grem,
in za vedno izgubljam svojo smer.
V smrekah se zadržuje zlato
bukev, ki ga krade vzhod.
Darilo in dar, ki sem ga prejel od obzorja:
bogat sem, ko postajam reven.
Z vsakim korakom podpiram dan, svetlobo
usihajoče lune, ki me veča.
»Contrallum«
Iz zbirke Pot vrnitve (Camí de tornada, 1996)